Antikorozijska zaščita kovin
Kovinski izdelki so del našega vsakdana, saj so trdni in močni, odlikujejo pa jih še druge dobre lastnosti. Nepogrešljivi so kot gradbeni material, so sestavni del vseh strojev, naprav in vozil, kovina se celo uporablja za izdelovanje nakita in drugih prefinjenih dekorativnih elementov. Vsestranskost kovinskih izdelkov sploh ni vprašljiva, boljše vprašanje pa je, kako kovinske predmete primerno zaščititi. Kovina namreč reagira s snovmi v okolju, predvsem z zrakom in vodo, pri čemer se začnejo korozijske reakcije, ki kovino poškodujejo. Proces je odvisen od lastnosti kovine in njene izpostavljenosti. Pri železu se na primer tak proces korozije izrazi kot plast rje, ki počasi razjeda in s tem slabi železo. Da bi preprečili korozijo kovin, je potrebno kovine primerno zaščititi. To najlažje dosežemo tako, da preprečimo dostop vlage in kisika iz zraka do kovine. Izpostavljene in nezaščitene dele orodij in strojev najhitreje zaščitimo s premazom masti ali olja, za bolj obstojnejšo zaščito pa poznamo več postopkov, ki kovinam podaljša življenjsko dobo tudi v zanje neugodnih razmerah.
Barvanje kovin je najbolj razširjena metoda zaščite
Barvanje s tekočimi premazi je najpreprostejši postopek zaščite kovine, ki se ga lahko lotimo kar sami. Kovinsko površino je potrebno pred nanosom barve temeljito očistiti, da na njej ni sledov stare barve, maščob ali rje. Na temeljito očiščeno površino najprej nanesemo temeljni premaz, ki ima antikorozivne značilnosti, hkrati pa predstavlja dobro osnovo, na katero se bo zlahka prijel sloj barve, s katerim bomo zaščito kovinskega predmeta zaključili. Če gre za kovinski predmet, ki je izpostavljen ostrejšim razmeram na prostem, je bolje nanesti dva temeljna sloja, da kovino še temeljiteje zaščitimo.
Barvanje z barvo v prahu in emajliranje
Obstaja še barvanje z barvo v prahu, ki se uporablja v industriji. Pri tem postopku je barva v obliki finega prahu, ki se s posebno pištolo razprši na predmet. Tako pripravljen sloj barve se v peči raztopi in tvori zelo kvalitetno zaščitno plast, ki je poleg rjavenja odporna še na praske in UV svetlobo. Barve v prahu se nanašajo relativno hitro in so bolj prijazne do okolja od tekočih premazov, saj ne vsebujejo topil in ostalih kemičnih sestavin.
Podoben postopek s segrevanjem se uporablja še pri emajliranju, kjer se namesto pigmenta uporabi steklo, zdrobljeno v droben prah. Stekleni prah se razprši na površino kovine, nato pa se kovinski predmet močno segreva. Pri visokih temperaturah se steklo veže s kovinsko podlago in na površini tvori emajlno zaščitno plast. To vrste zaščite se najbolj uporablja za pripravo posode, saj je emajlna plast zelo trdna, obstojna in sijoče lepa.
Plastificiranje – s slojem plastike kovino še mehansko zaščitimo
Plastificiranje se uporablja za zaščito kovinskih izdelkov, sploh orodja, ker poleg zaščite proti koroziji nudi še mehansko zaščito pred udarci. Tudi pri tem postopku se kovino najprej pripravi s temeljnim premazom, potem pa se jo potopi v segreto in tekočo plastiko. Plastični sloj, ki se oprime kovine, jo neprodušno zapre pred zrakom, hkrati pa ji nudi učinkovito zaščito še pred lugi in kislinami. Plastificirana kovina je mehka in omogoča dober oprijem, zato se velikokrat uporablja pri pripravi ročajev orodja ali cevi in pri gumiranju ročajev koles.
Galvanizacija – učinkovita antikorozijska zaščita kovin
Galvanizacija je postopek elektrolize, pri katerem se na kovinski predmet nanese tanek sloj druge kovine, ki ima boljše antikorozijske lastnosti od kovinskega predmeta. Z galvanizacijo dobro zaščitimo izdelke iz jekla in železa, pa tudi bakra, aluminija in medenine, saj je galvanizacija učinkovita tudi kot zaščita barvnih kovin. Sloj, ki se nanese na kovinsko podlago, se izbere glede na funkcionalne in estetske zahteve, izbira pa je odvisna tudi od kovine osnovnega predmeta. Glede na izbrano plast poznamo bakrenje, niklanje, kositranje, kromiranje in zlatenje. Največkrat se uporablja niklanje, ki poleg antikorozijske zaščite nudi še zaščito pred visokimi temperaturami. Postopek galvanizacije se začne s temeljitim strojnim pranjem kovinskih izdelkov, pri katerem se odstranijo vse maščobe in delci prahu, nato pa se nanese zaščitna kovinska plast. Tako zaščiten kovinski predmet vizualno prevzame podobo kovine zaščitne plasti: pri zlatenju je to zlata barva, kromiranju svetlikajoča srebrna, pri bakrenju pa toplo oranžna.
Bromiranje kemijsko spremeni površino kovine
Bromiranje je povsem drugačen postopek od galvanizacije, barvanja ali plastificiranja, saj se pri tem postopku na kovino ne nanaša zaščitni sloj, temveč se kemijsko spremeni sama površina kovine. Ker se ne nanaša nobena dodatna plast, se pri tem načinu obdelave kovine dimenzije predmetov ne spreminjajo. Kljub odsotnosti dodatne plasti materiala pa bromiranje predstavlja učinkovito zaščito pred rjo, ki se uporablja predvsem v orožarstvu, zaščiti strojnih delov, vzmeti in v avtomobilski industriji. V glavnem ločimo dva postopka bromiranja, vročega in hladnega. Pri vročem je potrebno jeklen predmet močno segreti in ga vročega potopiti v laneno olje. Postopek se večkratno ponovi, zaključi pa se s potopom v vosek, ki zapolni vse pore na površini predmeta. Bromiran predmet s tem prevzame značilno temno barvo. Pri hladnem bromiranju se jekleni predmet potaplja v selenov dioksid namesto v laneno olje, posledično pa je taka zaščita veliko manj učinkovita od vročega bromiranja.
