Dedovanje

Dedovanje predstavlja proces prenosa premoženja iz umrlega na zapustnika. Na zapustnika preidejo vse pravice, prav tako pa tudi nekatere dolžnosti, ki jih je imel umrli. V Sloveniji se lahko deduje po dveh pravnih podlagah – in sicer dedovanje po zakonu ali po oporoki. Dedovanje je urejeno v Zakonu o dedovanju, velikokrat pa povezujemo dedovanje tudi z družinskim pravom.

Dedovanje

Dedovanje po oporoki, vrste oporok in instituti, ki oporočitelja pri testiranju omejujejo

Kadar je zapustnik – v tem primeru ga imenujemo oporočitelj – zapustil veljavno oporoko, se deduje po oporoki. Da je oporoka veljavna, mora biti oporočitelj star vsaj 15 let in biti »razsoden«. »Razsodnost« oporočitelja se presoja v vsakem konkretnem primeru posebej. Oba pogoja sta izjemno pomembna, saj v primeru, ko nista izpolnjena, oporoka ni veljavna. Po oporoki lahko praviloma deduje vsak, ki je živ v trenutku oporočiteljeve smrti. Izjemoma lahko deduje še nerojen a že spočet otrok, vendar pod pogojem, da se rodi živ.

Poznamo več vrst oporoke:

  • Lastnoročna oporoka: napisana mora biti z lastno roko in tako tudi podpisana.
  • Pisna oporoka pred pričami: v tem primeru ni pomembno, kdo oporoko sestavi in kako je napisana, pomembno pa je, da oporočitelj sestavek oz. listino, ki ga je napravil nekdo drug, lastnoročno podpiše v navzočnosti dveh prič in hkrati izjavi, da je to njegova oporoka in se priči podpišeta na sami oporoki.
  • Sodna oporoka: napravi se v sodelovanju z okrajnim sodiščem. Oporočitelj tam ustno izjavi svojo poslednjo voljo pred sodiščem, ki jo natančno zapiše v zapisnik.
  • Notarska oporoka: lahko se sestavi v obliki notarskega zapisa, v sodelovanju z notarjem. Napravi se lahko na dva načina – oporoko sestavi notar na podlagi ustne izjave oporočitelja ali sestavi oporočitelj sam in jo notarju predloži v potrditev.

Vendar je oporočno dedovanje omejeno z nekaterimi instituti, ki jih zakon predvideva zaradi zavarovanja zapustnikovih najbližjih dedičev, da jih zapustnik ne bi mogel spregledati oz. prezreti. Najpomembnejši izmed teh institutov je institut nujnega deleža, ki nujnim dedičem omogoča, da dedujejo del zapustnikovega premoženja, kljub temu, da jih zapustnik v oporoki sploh ni omenil. Zakon o dedovanju določa naslednje nujne dediče:

  • pokojnikovi otroci in posvojenci,
  • pokojnikovi vnuki,
  • pokojnikovi starši,
  • pokojnikov zakonec oz. izvenzakonski partner.

Nujni delež potomcev, posvojencev in njihovih potomcev, ter zakonca ali zunajzakonskega partnerja znaša 1/2 zakonskega deleža, za ostale nujne dediča pa nujni delež znaša 1/3.
V dediščinsko maso se načeloma vštevajo tudi darila, ki jih je zapustnik dal pred smrtjo. Nujni dediči lahko zahtevajo razveljavitev darilnih pogodb, s katerimi je zapustnik, za časa življenja podaril svoje premoženje, ter tako vračilo daril v dedno maso. Tako lahko nujni dediči zahtevajo vračilo darila, ki je bilo dano zakonitemu dediču, vračilo darila, danemu drugim osebam pa le v primeru, če je bilo dano v zadnjem letu zapustnikovega življenja.

Zakon pa predvideva tudi možnost razdedinjenja dediča. Zapustnik lahko razdedini dediča, v naslednjih primerih, jih določa zakon o dedovanju:

  • če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom,
  • če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper oporočitelja ali njegovega zakonca, otroka, posvojenca ali starše,
  • če se je dedič vdal brezdelju in nepoštenemu življenju.

Kdaj prihaja do dedovanja po zakonu in kakšen je postopek dedovanja?

Do dedovanja po zakonu prihaja takrat, kadar zapustnik ni zapisal oporoke, je bila ta neveljavna ali uničena. Dedovanje po zakonu temelji na treh dednih redih:

  • Prvi dedni red: zapustnikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci ter zapustnikov zakonec oz. zunajzakonski partner dedujejo v enakih deležih. Če zapustnik ni imel otrok, zakonec ne deduje celotnega premoženja, ampak se dedovanje prenese v drugi dedni red.
  • Drugi dedni red: zapustnikovi starši, posvojitelj in njihovi potomci (zapustnikovi bratje in sestre) dedujejo polovico ter zakonec oz. zunajzakonski partner, ki deduje drugo polovico premoženja.
  • Tretji dedni red: zapustnikovi dedi in babice in njihovi potomci (zapustnikovi bratranci in sestrične).

Davek na dedovanje

Kdo je obvezan poravnati davek na dedovanje in kdo je davka opravičen?

Od dedovanja pa je dedič v veliko primerih obvezan poravnati tudi davek. Davka na dedovanje so oproščeni dediči prvega dednega reda oz. dediči, ki so s prvim dednim redom izenačeni. Vsi ostali dediči plačajo davek glede na dedni red, po progresivni lestvici, navedeni v 8. členu zakona na dediščine in darila.

Se lahko posameznik pred dedovanjem dediščini odpove?

V postopku dedovanja pa se dedič lahko dediščini tudi odpove. Odpoved dediščini mora dedič podati na dedni razpravi, ali pa na sodišče pošlje odpoved v pisni obliki. V primeru, ko je dedič z dediščino že razpolagal, se dedovanju več ne more odpovedati. Prav tako ni mogoča delna odpoved dediščini. Dedič se lahko med postopkom dedovanja odpove celotnemu delu, ki mu pripada ali pa prevzame celoten del. Nujno se je zavedati, da se, ko je enkrat odpoved dediščini podana, dedič več ne more premisliti in zahtevati pravice nazaj.
Pomembno pa je poznati tudi vstopno pravico dediča. Če dedič umre pred svojimi otroci, si njegov del razdelijo njegovi otroci, ki tako vstopijo v dedovanje.

Morda ti bo všeč tudi...