Izročilno pogodbo ne moremo skleniti sami, lahko jo le pri notarju

V slovenskem pravnem redu velikokrat naletimo na izraz izročilna pogodba. Ponekod bomo naleteli tudi na izraz pogodba o razdelitvi premoženja, Obligacijski zakonik pa jo imenuje pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja. Pri sklepanju izročilne pogodbe se je nujno zavedati, da se ta pravni posel sklepa samo in izključno pri notarju. Z izročilno pogodbo izročitelj izroči in razdeli še v času svojega življenja svoje premoženje svojim potomcem. Pri sklepanju izročilne pogodbe morajo sodelovati vsi potomci. Njen smisel in namen je namreč, da izročitelj še pred smrtjo razdeli svoje premoženje in zato po njegovi smrti praviloma ni zapuščinskega postopka – seveda pa lahko tudi tukaj prihaja do odstopanj. Pogodba je veljavna le, če se z njo strinjajo vsi izročiteljevi potomci, ki bi sicer po njegovi smrti dedovali po njem. Drugače povedano: z izročilno pogodbo se morajo strinjati vsi nujni dediči izročevalca. Če kateri potomec ne sodeluje pri sklenitvi pogodbe, lahko da svojo privolitev k njej tudi kasneje, če pa se kateri od potomcev ne strinja z izročitvijo in razdpodpis izročilne pogodbe

elitvijo premoženja, se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim potomcem, za darila in lahko dedič, ki se ni strinjal s pogodbo, zahteva ob smrti izročevalca svoj nujni delež. Potomec, ki je sodeloval pri sklepanju izročilne pogodbe in se je z vsebino strinjal, ne more pozneje zahtevati nujnega deleža od izročenega premoženja. Izročilna pogodba se lahko sklene tudi med starši in vnuki, vendar morajo v procesu sklenitve sodelovati vsi zakoniti dediči izročevalca in se s pogodbo strinjati. Predmet izročilne pogodbe je lahko le premoženje, ki ga ima izročevalec ob sklenitvi pogodbe, nikakor pa ne premoženje, ki bi ga izročevalec kasneje še pridobil. Kasneje pridobljeno premoženje bo šlo (v kolikor ga izročevalec ne bo ponovno izročil) v zapuščino.

Kdaj preide lastninska pravica na premoženju?

Prevzemnik z dnem sklenitve izročilne pogodbe postane lastnik celotnega premoženja. Izročevalec pa si lahko v zameno za izročeno premoženje izgovori določene pravice, ki jih uživa do svoje smrti. Med najpogostejše takšne pravice štejemo pravico do preživljanja, rento v naravi ali denarju ter pravico dosmrtnega brezplačnega bivanja v dosedanjih prostorih. V pogodbo se običajno vključijo tudi določila o tem, da je so prevzemniki dolžni izročevalcu zagotoviti ustrezno nego in pomoč ob morebitni bolezni in starostni onemoglosti, jih peljati k zdravniku in poskrbeti za domsko oskrbo, če domača nega ne bi bila mogoča, doplačevati za stroške doma upokojencev, če osebni prejemki izročevalca ne bi zadoščali za plačilo, ter po smrti izročevalca poskrbeti za pogreb, primeren krajevnim običajem in morebitnim željam pokojnika. Poleg tega lahko izročilna pogodba določa tudi, da prevzemnik ne sme odtujiti nepremičnin ali ostalega premoženja. Vendar takšna prepoved izročevalca ne obvaruje v primeru, ko se prevzemnik zadolži ali pa si nakoplje velike dolgove in se zoper njega vodijo izvršilni postopki. Vse naštete pravice izročevalca se lahko vknjižijo tudi v zemljiško knjigo. Če prevzemnik umre pred izročevalcem, njegove obveznosti do izročevalca prevzamejo njegovi dediči.

 

Izročilna pogodba je neposredno povezana z dedovanjem in nujnim deležem

Nujni delež je pravni institut dednega prava, ki omogoča nujnim dedičem, da dedujejo po zapustniku, kljub temu, da je zapustnik svoje premoženje podaril ali ga zapustil v oporoki drugim dedičem. Med nujne dediče štejemo pokojnikove otroke in posvojence, pokojnikove vnuke, pokojnikove starše ter pokojnikovega zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja. Vsak izmed naštetih ima torej pravico do nujnega deleža pri dedovanju, ki znaša 1/2 zakonskega deleža za otroka oziroma posvojenca, vnuka, zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja ter 1/3 zakonskega deleža za starše, dede in babice ter brate in sestre.

Izročilna pogodba gre pravzaprav z roko v roki z dedovanjem in nujnim deležem. Izročilna pogodba, dedovanje in nujni delež so pravni instituti, ki se srečajo takrat, kadar se izročitelj za časa svojega življenja s pogodbo zaveže, da bo izročil in razdelil premoženje svojemu zakoncu, potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem. Kot smo omenili že zgoraj, se morajo z izročilno pogodbo strinjati vsi nujni dediči, v nasprotnem primeru pa lahko v procesu dedovanja zahtevajo nujni delež iz naslova premoženja, ki je bilo predmet izročilne pogodbe.

Lahko bi rekli, da se s tem premoženjem po zapustnikovi smrti ravna kot z darilom. Tako izročilna pogodba kot tudi nujni delež bosta zato predmet obravnave v zapuščinskem postopku, kjer bo imel potomec, ki se z izročitvijo ni strinjal ali zakonec, ki ga prednik ni vključil v pogodbo možnost uveljavljati nujni delež, ostali dediči pa bodo temu upravičenju lahko nasprotovali.

Kako je z davkom pri izročilni pogodbi?

Tako kot pri večini drugih pogodb je tudi pri izročilni pogodbi potrebno poravnati davek. Davek na izročilno pogodbo je enak davku na darilno pogodbo. Obveznost do davka na izročilno pogodbo izhaja iz 6. člena Zakona o davku na dediščine in darila. Tako so v 8. členu danega zakona definirane tudi davčne stopnje za posamezni dedni red, pripadniki katerega so davek od izročilne pogodbe dolžni plačati.

Morda ti bo všeč tudi...