Kaj moramo vedeti o dedovanju in o zapuščinski razpravi?

Zapuščinski postopek je dosledno urejen v Zakonu od dedovanju, ki ureja prehod zapustnikovega premoženja iz umrlega na njegove dediče. Dedič je lahko vsak, ki je v času smrti zapustnika živ, lahko pa je izjemoma dedič tudi še nerojen otrok, pod pogojem, da se bo rodil živ. Ne glede na zapuščinsko razpravo lahko v Republiki Sloveniji dedujemo po dveh pravnih panogah – po oporoki ali po zakonu. Zakonsko dedovanje temelji na treh dednih redih in se uvede, če zapustnik ni pripravil oporoke, je le-ta izgubljena ali pa zaradi formalnosti neveljavna oziroma razveljavljena. Posamezniki so razdeljeni v tri dedne rede od katerih je odvisno, koliko dediščine bo pripadlo vsakomur. Dedni redi pa predstavljajo tudi podlago za uveljavitev nujnega deleža. Gre za institut, ki ščiti zapustnikove najbližje potomce pred prezrtjem.

Zapuščinski postopek je poseben sodni postopek, v katerem sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, kakšna je zapuščina in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Zapuščinski postopek se uvede po uradni dolžnosti, brž ko sodišče izve, da je kdo umrl ali da je razglašen za mrtvega. Ker po zakonu premoženje zapustnika na njegove dediče preide v trenutku zapustnikove smrti, mora sodišče ves čas zapuščinske obravnave po uradni dolžnosti paziti, da zaščiti pravice in interese strank oziroma da se le-ti čim prej ugotovijo in zavarujejo. Po končani zapuščinski razpravi sodišče izda odločbo, ki temelji na dokazih, ki so jih predložile stranke, kakor tudi dokazih, ki jih je preskrbelo sodišče samo. Zapuščinski postopek opravi po zakonu stvarno pristojno sodišče, vse odločbe med postopkom pa izdaja sodnik posameznik. Odločbe se izdajajo v obliki sklepov.

Zapuščinsko obravnavo lahko izpelje le sodišče, ki je za to pristojno. Ko posameznik umre, mora matičar, ki je pristojen za vpis smrti v matično knjigo umrlih, v tridesetih dneh od vpisa poslati smrtovnico zapuščinskemu sodišču. Temu delu rečemo pripravljalni postopek. Ko sodišče smrtovnico prejme, preizkusi ali je za izvedbo zapuščinske obravnave sploh pristojno. Če ni, zadev o odstopi stvarno pristojnemu sodišču, v kolikor pa sodišče spozna, da je pristojno, razpiše zapuščinsko razpravo.

Kdaj zapuščinske razprave v Republiki Sloveniji ni potrebno razpisati?

Zapuščinske obravnave po legislativi Republike Slovenije ni potrebno opraviti v dveh primeru:

• če zapustnik ni zapustil nobenega premoženja,
• če je pokojnik zapustil samo premično premoženje, pa nobeden od tistih, ki so upravičeni dedovati, ne zahteva obravnave.

V vseh ostalih primerih se zapuščinska razprava mora opraviti, saj omogoča obravnavanje vseh vprašanj, ki se nanašajo na zapuščino, zlasti pa pravico do dediščine, velikost dednega deleža in pravico do volila. O teh pravicah odloči sodišče praviloma po tem, ko sprejme od prizadetih oseb potrebne izjave. Pravice oseb, ki ne pridejo na narok, čeprav so bile pravilno povabljene, obravnava sodišče na podlagi razpoložljivih podatkov, pri tem pa upošteva njihove pisne izjave, če le-te prispejo do izdaje odločbe.

Sodišče pa lahko zapuščinski postopek tudi prekine in stranke napoti na pravdni ali na upravni postopek. Do tega pride, če se med strankami postopka pojavljajo sporna dejstva, od katerih zavisi kakšna od njihovih pravic.

Ko sodišče odloči o pravicah strank in odloči o tem, komu gre zapuščina, s sklepom o dedovanju posameznike razglasi za dediče.

Kaj se zgodi, če se del zapuščine najde po koncu zapuščinske razprave?

Velikokrat pa se zgodi tudi, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde zapuščina, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini. V tem primeru sodišče ne opravi nove zapuščinske razprave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Zapuščina brez dedičev postane lastnina Republike Slovenije.

Kako in kdaj se lahko dediščini odpovemo?

Velikokrat pa se dediči vprašajo tudi ali se lahko dediščini odpovedo. Do tega prihaja zaradi veliko različnih razlogov. Lahko se na primer bratje in sestre zapuščini odpovedo v korist drug drugemu, včasih pa se zgodi, da se dediči ustrašijo morebitnih dolgov, ki jih je zapustil umrli ali pa se ustrašijo davka na zapuščino. Tukaj lahko pojasnimo, da dedič odgovarja za dolgove zapustnika v višini podedovanega premoženja vendar z vsem svojim premoženjem.

Odpoved dedovanju oziroma pravilneje, odpoved dediščini, je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. Dediščini se je potrebno izrecno odpovedati do konca zapuščinske razprave, se pravi dokler postopek na prvi stopnji ni končan. Odpoved dedovanju oziroma dediščini ni mogoča v kolikor je dedič razpolagal s celotno zapuščino ali pa delom zapuščine, kar pomeni, da se v tem primeru dedič dediščini ne more več odpovedati. V primeru, ko je dedič razpolagal z dediščino ali delom zapuščine zato, da bi dediščino ohranil, zavaroval ali pa iz razloga tekoče uprave, pa je odpoved dedovanju kljub temu mogoča. Odpoved dedovanju prav tako ni mogoča, če je dedič že podal izjavo o sprejemu dediščine. Če se dedič dediščini odpove, odpoved velja tako zanj kot tudi za njegove potomce, razen v primeru, če dedič izjavi, da se dediščini odpoveduje samo v svojem imenu.