Skoraj nič-energijske in pasivne hiše so primer varčnih hiš

Čeprav skoraj nič energijske in pasivne hiše spadajo med, tako imenovane, varčne hiše, le-te niso popolnoma enake. Varčne hiše se razlikujejo od navadnih hiš po tem, da se pri prvih veliko pozornosti namenja čim višji energetski učinkovitosti. To v grobem pomeni, da zahteva gradnja pasivne hiše več znanja in strokovnosti.

Velika pozornost se namenja že v prvi fazi pri projektiranju, kjer se poskuša hišo umestiti v prostor tako, da bomo čim bolje izkoristili naravne danosti okoliša. Večja površina oken bo tako na primer strateško usmerjena proti jugu, da pridobimo čim več sonca. Nato se pozornost usmeri v izbiro materialov, ki so visokokakovostni, ter način gradnje, ki zmanjšuje npr. pojavnost toplotnih mostov.

Izraz nizkoenergijske hiše je slabše določen, saj si vsaka država določa svoje parametre zanj. Pasivne hiše so standardizirane, to pomeni, da morajo izpolnjevati določeno pogoje. Ti izhajajo iz nemškega primera dobre prakse, pilotnega projekta, ki je bil uresničen v začetku devetdesetih. Skoraj nič-energijske hiše so prav tako natančno določene, in sicer zakonsko. Energetski zakon EZ-1 veleva tudi, da morajo biti vse nove stavbe grajene po podanih standardih, ki zagotavljajo visoko energetsko učinkovitost.