»UMETNOST JE DIH ŽIVEGA ŽIVLJENJA« – Manca Košir in njena gosta dr. Glorjana Veber: »DUŠNA KNJIGA« in Silvester Plotajs Sicoe: »ENERGIJA USTVARJALNOSTI IN SVOBODE«

Intervju z Manco Košir in njenima gostoma

Manca Košir: Umetnost je dih živega življenja

Manca, 11. septembra začenjate v Švicariji, v Tivoliju, pod geslom MGL-ja SKUPNOST – NARAVA – UMETNOST, pogovorne večere Zgodbe o knjigah in ljudeh. Vaši pogovori z gosti so pred tem potekali v knjigarni Konzorcij v Ljubljani. Selite se v nov prostor, ki že s svojo pojavnostjo in zgodbami umetnikov, ki imajo tam ateljeje, prinaša drugačno umetniško izkušnjo. Na večerih, ki se bodo odvijali vsak drug torek v mesecu, bodo imeli obiskovalci možnost kupiti knjige po ugodnejši ceni in pa prinesene zamenjati za odložene. Ker ste pobudnica in nosilka nove literarno-pogovorne zgodbe v Ljubljani, me zanima, kaj prinaša vam osebno novega in kaj publiki, ki vas je bila vajena spremljati v Konzorciju?

Manca Košir: Sem ženska, torej ciklično bitje, ki živim krožno. Dopolnila sem 70 let, zaključila ciklus Čajank z Manco Košir v Konzorciju, pa še marsikaj, in zdaj sveža stopam v nov ciklus življenja. Novi izzivi za odpiranje srca in naročja za Presenečenja. Švicarija je nov prostor, še ne povsem naseljen, zato delam praktično vsak dan, da bi obvestila in povabila ljudi na novo vsebino tega super ustvarjalnega centra. Pritegnila me je že sam stavba, bivši hotel Tivoli, v katerem so bivali zanimivi ljudje, tudi Ivan Cankar kratek čas, pa ruski vojaki, no, zdaj so tam doma likovni umetniki, še dva literarna gosta iz tujine bosta prišla, torej je med njimi z veseljem tudi Manca. Pritegnil me je tudi njihov slogan SKUPNOST – NARAVA – UMETNOST. To so tudi od nekdaj tri ključne besede mojega bivanja. Od malega sem se povsod trudila vzpostaviti skupnost, kot otrok sem živela v naravi, sredi travnikov in gozdov, navdušena tabornica, kasneje aktivistka Zelenih, pa ustanoviteljica gibanja za trajnostni razvoj Slovenije TRS. Brez umetnosti pa itak živeti ni. Umetnost je dih živega Življenja, umetnost je Duh duše sveta in vsakega posameznega srca. Dokler bo umetnost, bo tudi človek, potem pa ne vemo naprej … Nosilci teh temeljnih vrednost človeštva smo mi, vsak posameznik, zato bodo v ospredju zgodbe o ljudeh in knjigah, ki so nas oblikovale, ki jih beremo in pišemo. To bo za občinstvo novost, saj so bile doslej desetletja v ospredju mojih prireditev KNJIGE, zdaj pa bodo ČLOVEKI!

Poznamo vas kot strastno bralko, kulturno ambasadorko, igralko, novinarko, kot osebo, ki je izredno veliko naredila za pomoč ljudem v zadnjih trenutkih življenja in še bi lahko naštevali. Kako vaša življenjska pot vpliva na oblikovanje vaših novih idej za projekte? Za mnoge izmed nas ste izvir navdiha, zato me zanima kaj je tisto, čemur skušate pri novih projektih, kot je Mančine zgodbe o knjigah in ljudeh, slediti?

Manca Košir: Živim kot poje Domiceljeva popevka: »… Življenje kot ponuja se samo in ne da ti ga spremeniš.« Ideje kar pridejo, prave ljudi srečam ob pravem času, sanjam, kaj se bo zgodilo in se res … Saj zato pa tako rada živim, ker me nenehno objemajo Čudeži! Zanje je treba imeti odprto srce, biti sočuten in empatičen, pa kar letijo v srce, glavo in telo, haha … Tudi moja dvajseta knjiga, zbirka srčnic IZ TREBUHA IN NEBA, je nastala tako: zaslišala sem glas, brž zapisala srčnico … Glas mi je rekel, da jih bo narekoval 70 in jih bom izdala v zbirki za svoj 70 rojstni dan. In tako se je tudi zgodilo, hura!

Vaša prva dva gosta bosta pesnica in podjetnica Dr. Glorjana Veber in slikar Silvester Plotajs Sicoe. Kaj je tisto, kar gosta povezuje, zakaj takšna izbira in kakšno debato pričakujete oz. načrtujete?

Manca Košir: Glorjana je ena najbolj zanimivih oseb, kar sem jih kdaj brala, poslušala, srečala … Vrelec ustvarjalnosti in modrosti, izvir Žive Vode, fantastična je! Sicoe pa je eden mojih najljubših slikarjev, ker je tudi pesnik, piše izvrstno poezijo. In ker ljubi tako žive barve, kot jih v slovenskem slikarstvu praktično ni: živo zeleno, rumeno, modro, rdečo … Kot bi bila sredi Mehike, se mi zdi, ko gledam v njegovem ateljeju ali na razstavah njegova velika živa platna, uau! Na debato se že lep čas notranje pripravljam, torej se odpiram, se pa ne pripravljam v klasičnem smislu, da bi si pisala vprašanja, narisala črto, po kateri naj hodim. To pač zapira intuicijo in blokira tisti čarobni tok med horizontalo in vertikalo, zaradi katerega tako rada pripravljam taka srečanja, kot bo to v Švicariji, hura!

Kot ste že omenili, ste spomladi izdali novo knjigo iz Trebuha in neba s pesmimi, ki jih imenujete srčnice. Vzgibe ste opisali, kaj pa želite, da bi v bralcih odprla in kakšno duhovno dediščino vam daje za pogled na vse novo, česar se lotevate?

Manca Košir: Samo eno željo imam: da bi se dotaknila srca bralke ali bralca, ki jo bo vzel/a v roke, to je vse, kar si želim. In res se to dogajajo! Kakšna pisma zahvale dobivam, ko kje kakšno preberem, gledam v solzne oči. Zadnjič mi je neka gospa rekla, da je po mojem nastopu morala v stranišče, ker je tako glasno jokala, tulila … se ji je odprlo in privrelo na dan … Ena najboljših pesnic Miljana Cunta je kupila knjigo in mi napisala čudovito pismo. Prav v istem času, ko sem jaz za Buklo opisovala doživljanje njene zadnje pesniške zbirke, ki sem jo proglasila za mojo knjigo meseca. Vidite, kako to deluje? Sinhroniciteta, bi rekel moj učitelj C. G. Jung. Sladki mali čudež, pravi moje hvaležno srce.

Kaj vam pomeni branje in kako gledate na to, da ob moderni tehnologiji tiskana knjiga izgublja svojo vrednost in tudi branje na sploh?

Manca Košir: Knjiga ne izgublja vrednosti in branje tudi ne! Od nekdaj ni bilo res veliko pravih, poglobljenih bralcev in tako jih ni veliko niti danes. Ampak smo! Morda enako število že odkar knjige obstajajo? Zame je knjiga »najboljši stroj za upočasnjevanje časa«, kot jo je definiral francoski mediolog R. Debray. Je način, kako biti sama. In sama sem tako zelo, zelo rada. Samota in tišina sta pokrajini, v katerih se gibljem kot metulj, tiho in nežno in srečno …

Glorjana, zanima me, kaj pripravljate v prihodnosti oz. s kakšnim sporočilom prihajate na Mančine večere?

Dr. Glorjana Veber: Dušna knjiga

Dr. Glorjana Veber: Ustvarjanje in delo sta moja strast, divjost in mir hkrati, zato se ne znam omejevati s prihodnostjo, cilji in pričakovanji. Živim tukaj in sedaj s poznavanjem sebe, preplavljena s tistim koščkom poti, kjer se nahajam. Svojih projektov zato ne napovedujem, pustim jim, da spregovorijo, ko je njihov čas in takrat sem tudi jaz pripravljena. Na Mančine večere ne prihajam s posebnim sporočilom, ker se bodo tudi sporočila zgodila tam.

Glede na to, da ste tudi sama bila avtorica in organizatorka številnih kulturnih projektov doma in v Evropi, s kakšnimi očmi in občutki doživljate nove pogovorne večere, ki se pripravljajo v Švicariji?

Dr. Glorjana Veber: S spoštovanjem in hvaležnostjo. Ne »samo« zaradi tega, ker je umetnost tista, ki govorinašo bit, ampak ker si pozoren na vsak detajl na takem dogodku. In ta detajl je moral nekdo pripraviti, gojiti z njim odnos, ljubezen. V vsem tem so zapisani ljudje, ki pripravljajo prostor za dogodek, ki so ga pred tem zgradili ali v njem živeli. To začutim ob vstopu. Zato sem zelo vesela, da si je Manca za zgodbe izbrala Švicarijo.

Kaj vam pomeni branje in kako gledate na to, da ob moderni tehnologiji tiskana knjiga izgublja svojo vrednost in tudi branje na sploh?

Dr. Glorjana Veber: Hm. Branj je več vrst. Najbolj me navdihuje branje v sanjah oz. meditaciji. Tam berem s celim telesom. Zato nisem nikoli bila vezana ne na tiskano in ne na elektronsko knjigo, ampak sem vezana na dušno knjigo, ki nima nič skupnega s posedovanjem. Menim pa, da so vse oblike knjig enako pomembne. Verjamem, da bodo tiskane knjige in branje začeli pridobivati na pomenu, vračamo se k pristnemu človeškemu stiku. Elektronski komunikacijski svet nam kaže svoje sence in za temo se dvigne dan.

Silvester tudi za vas podobno vprašanje kot za Glorjano, kaj pripravljate, katerih projektov se v prihodnosti veselite, kaj vas pri delu najbolj vznemirja in s kakšnim sporočilom prihajate na Mančin pogovorni večer?

Silvester Plotajs Sicoe: Energija ustvarjalnosti in svobode

Silvester Plotajs Sicoe: Na Mančin večer prihajam sproščen in odprt za pogovor. V prihodnosti nimam nobenih projektov. Preprosto slikam in živim slikarsko življenje.

Kako Vi gledate na stanje kulture v Sloveniji v primerjavi s tujino? Kakšni so pogoji v Sloveniji, kakšna družba smo?

Silvester Plotajs Sicoe: Kakšno je stanje v tujini v kulturi ne vem. Zato ne bom primerjal. Pri nas je vse fokusirano v teater in književnost. Likovna umetnost je v drugem planu. Mislim, da bi morali bolj ceniti slovenske ustvarjalce predvsem mi sami. Tako kot cenimo športnike, gospodarstvenike ipd. Samozavest izvira iz cenjenja samega sebe, potem nas bodo cenili tudi v tujini.

Kaj vam pomeni branje oz. kakšne so vaše povezave knjiga in slikarstvo?

Silvester Plotajs Sicoe: Branje mi pomeni sprostitev in meditacijo. Uživam v knjigah, ki so napisane tako, da si jih lahko vizualiziram – jih vidim v duhu. Povezave med literaturo in slikarstvom se mi zdijo odvečne. Vsak jezik je sam zase dovolj močan in ima svoje atribute, kvalitete. Me pa dobra knjiga napolni z ustvarjalnim nabojem in dobra slika tudi seva energijo ustvarjalnosti, svobode, ki nam jo dandanes manjka.

Morda ti bo všeč tudi...