Zakon o dedovanju dediče razdeli v tri dedne rede
Dedovanje je institut, po katerem premoženje zapustnika preide na njegove potomce. Potomci tako postanejo lastniki vseh pravic, pa tudi obveznosti, ki so bile prej v lasti zapustnika. Podedovati se ne more le strogo osebnih pravic in obveznosti. Podrobno dedovanje ureja Zakon o dedovanju, ki dedovanje opira ne dedne rede:
- Prvi dedni red: zapustnikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci ter zapustnikov zakonec oziroma zunajzakonski partner dedujejo v enakih deležih. Če zapustnik ni imel otrok, zakonec ne deduje celotnega premoženja, ampak se dedovanje prenese v drugi dedni red.
- Drugi dedni red: zapustnikovi starši, posvojitelj in njihovi potomci (zapustnikovi bratje in sestre) dedujejo polovico ter zakonec oziroma zunajzakonski partner, ki deduje drugo polovico premoženja.
- Tretji dedni red: zapustnikovi dedi in babice in njihovi potomci (zapustnikovi bratranci in sestrične).
Od tega, kateremu dednemu redu posameznik pripada, je odvisna tudi delitev premoženja po dedovanju; kakor tudi plačilo davka na dediščino. Pri tem je potrebno poudariti, da pri dedovanju po starših davka potomcem ni potrebno plačati, saj so plačila davka na dediščino oproščeni vsi, ki dedujejo po prvem dednem redu.
Zakonitemu dedovanju se lahko zapustnik izogne tako, da sestavi tudi oporoko, s katero določi svoje dediče. Vendar Zakon o dedovanju z institutom nujnega deleža (katerega temelj lahko prav tako najdemo v dednih redih) v vsakem primeru ščiti nujne dediče, ki so upravičeni do nujnega deleža – to je del zapuščine, s katero zapustnik ne more prosto razpolagati. Če bi zapustnik želel, da nujni dedič po njem ne deduje, bi ga moral razdediniti.
Kako je v Zakonu o dedovanju urejena odpoved dediščini?
V izjemnih primerih se pojavi tudi situacija, ko posameznik razmišlja o tem, ali se dedovanju odpovedati. Do odpovedi dedovanju najpogosteje vodi negativna vrednost zapuščine – kadar zapustnik zapusti bistveno več dolgov kot premoženja, oziroma zapusti celo le dolgove. Dedič za dolgove zapustnika odgovarja do višine podedovanega premoženja vendar z vsem svojim premoženjem. Dedič se lahko odpove dedovanju z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave. Odpoved dedovanju je časovno omejen institut, saj se lahko dedič dedovanju odpove samo, če z zapuščino še ni razpolagal. Izjema glede odpovedi po razpolaganju pa je, če je dedič razpolagal z zapuščino z namenom ohranitve oziroma preprečitve poslabšanja le-te. Prav tako pa se dediščini ne more odpovedati tisti dedič, ki je pred sodiščem že podal izjavo o sprejemu dediščine.
Redkeje se dedovanju dedič odpove, ker premoženja ne bi potreboval, ali pa bi bilo premoženje take vrste, da ga ne bi bilo mogoče deliti in bi presodil, da je bolj smiselno, če vse podeduje nekdo drug (npr. če bi v zapuščino sodil le avtomobil, ipd.). Dedič se dedovanju lahko odpove tudi v dogovoru z drugimi dediči – npr. da se svojemu delu dediščine odpove v korist drugega dediča ali svojega potomca.
